Ob 60-letnici Inštituta za slovenski jezik

Začetki Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU so povezani z delovanjem Frana Ramovša, ki je kot osrednja znanstvena osebnost v slovenističnem jezikoslovju ter glavni strokovni in organizacijski dejavnik na Akademiji (generalni sekretar, predsednik) zastavil ves svoj ugled in ustvarjalne moči, da bi se v okviru Akademije začele sistematično uresničevati zamisli o temeljnih delih slovenskega jezika.

Po njegovi zaslugi so bile naloge, ki jih je pozneje opravljal in jih še opravlja inštitut, večkrat navajane med najmočnejšimi argumenti za ustanovitev Akademije; med drugim je slovenistični jezikoslovni program, ki so ga pripravljavci Akademije konec dvajsetih let poslali v premislek beograjski in zagrebški akademiji, obsegal kar polovico vseh njenih načrtovanih nalog.

Začetek delovanja inštituta postavljamo v zadnje mesece leta 1945. Zakonsko podlago za ustanovitev in delovanje različnih znanstvenih in raziskovalnih enot je dobila Akademija z Začasno uredbo o Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki je bila izdana dne 6. septembra 1945 in sta jo podpisala predsednik narodne vlade Slovenije Boris Kidrič in prosvetni minister dr. Ferdo Kozak. Tako je glavna skupščina Akademije v duhu omenjene Uredbe dne 2. oktobra 1945 sprejela delovne predloge in ustanovila odbore in komisije: za slovar knjižnega jezika, za lingvistični atlas, za topografski slovar, za slovar slovenskih priimkov itd. Delovni načrt za raziskovanje slovenskega jezika je v obrisih predstavil Fran Ramovš že 3. oktobra 1945 v proračunskem predlogu za leto 1946. Nadrobneje je ta načrt razčlenil, opisal in utemeljil v pismu prosvetnemu ministru dne 13. oktobra 1945. O začeti realizaciji slovenističnih jezikoslovnih projektov je Ramovš poročal na Glavni skupščini AZU 21. decembra 1946.

* * *

Od leta 1981 deluje Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša v sklopu ZRC SAZU in ima 43 sodelavcev: raziskovalcev, strokovno-tehničnih sodelavcev in mlade raziskovalce. Tradicionalno je razdeljen na pet sekcij (Leksikološka sekcija, Sekcija za terminološke slovarje, Dialektološka sekcija, Sekcija za zgodovino slovenskega jezika, Etimološko-onomastična sekcija), ki jim je od leta 2001 pridružen Laboratorij za korpus slovenskega jezika. Slovensko slovaropisje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je ustvarilo najizčrpnejšo zbirko slovenskega jezikovnega gradiva v državi, in sicer tako na področju sodobnega jezika vseh zvrsti kot tudi zgodovine in etimologije jezika v klasičnih listkovnih kartotekah in v elektronski obliki.

V okviru sekcij se program izvaja pod strokovnim in organizacijskim vodstvom vodij sekcij, dokončni koncepti del pa so sprejeti na sejah Znanstvenega sveta Inštituta, ki tudi spremlja izvajanje del in odobri dokončano delo za natis. Metodologija jezikoslovnega pristopa upošteva aktualno stanje primerljivih jezikoslovnih raziskav oziroma objav v svetu, hkrati pa zlasti pri normativnih slovarjih upošteva kontinuiteto, tradicijo koncepta in predstavitve tovrstnih del na Slovenskem, kakor so jo izvajali in ji sledili vsi dosedanji predstojniki Inštituta za slovenski jezik:

• Fran Ramovš, v letih 1945–1952, 
• Ivan Grafenauer v letih 1952–1958,
• Milan Grošelj v letih 1958–1962,
• od leta 1962 do leta 1982 Bratko Kreft,
• Fran Jakopin v letih 1983–1989,
• Vladimir Nartnik od leta 1989 do leta 1992,
• Varja Cvetko Orešnik od leta 1992 do leta 2008.
• Od leta 2008 vodi Inštitut znanstveni svetnik, prof. dr. Marko Snoj.

Pregled najbolj vidne dejavnosti v zadnjih desetletjih po sekcijah

Med osrednjimi nalogami Inštituta izdelava Slovarja slovenskega knjižnega jezika v petih knjigah. Prve štiri, ki so obsegale črke od A do Š, so izhajale v letih 1970, 1975, 1979, 1985, peta knjiga z dodatki pa leta 1991. Okoli tega obsežnega slovarskega projekta so se v letih od priprave do potrditve koncepta ter v dvajsetih letih izdelave in končne redakcije zbirali vsi vidnejši slovenistični jezikoslovci preteklega stoletja. Nastajal je kot konsenz in kompromis in – lahko rečemo – najboljši izdelek stroke tistega časa.

Knjižni izdaji Slovarja sta sledili izdaja enozvezkovnega slovarja in elektronska izdaja, ki je prinašala tudi Besedišče slovenskega jezika I–II, to je nabor v Slovarju neupoštevanih besed, in Odzadnji slovar slovenskega jezika. Sodelavci pri Slovarju so bili takoj postavljeni pred novo zahtevno nalogo: izdelavo pravopisnega slovarja. Deset let po izidu SSKJ sta Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdala novi slovenski pravopis: do sedaj najobširnejši pravopisni slovar z normativnim značajem. V letu 2003 je izšla tudi elektronska izdaja pravopisnih pravil in slovarja. Vse te naloge so potekale v sklopu Leksikološke sekcije, kjer tudi za prihodnje pripravljajo pomembna, z več vidikov povsem pionirska dela v slovenskem jezikoslovju: kot začetna stopnja enozvezkovnika slovenskega knjižnega jezika tako imenovani slovar novejšega besedja slovenskega knjižnega jezika, nadalje sinonimni slovar slovenskega jezika, frazeološki slovar slovenskega jezika in vezljivostni slovar slovenskih glagolov. 

V Ljubljani, 6. decembra 2005

Prireditev ob 60-letnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v dvorani SAZU.

 ***

 Druga pomembna naloga Inštituta z dolgoletno tradicijo je izdelava slovenskega lingvističnega atlasa, ki se pripravlja že od leta 1947. Fran Ramovš je zanj izdelal mrežo krajev za zapis narečij in vprašalnik skupaj s skicami za spraševalce. 

Tine Logar in Jakob Rigler pa sta njegovo delo izpopolnila. Popisanih je bilo skoraj vseh 400 točk celotnega slovenskega jezikovnega ozemlja, tudi zamejstvo. Delo nadaljuje Dialektološka sekcija, ki od leta 1960 deluje tudi mednarodno – pri nastajanju Splošnoslovanskega lingvističnega atlasa (OLA) in pri Evropskem lingvističnem atlasu (ALE). Več publikacij iz obeh programov je že izšlo. Sekcija je izdala oziroma pripravila tudi monografije o slovenskih narečjih in narečne slovarje. V sklopu Dialektološke sekcije spada med prioritetne naloge dokončna priprava in izdelava zvezkov za Slovenski lingvistični atlas (SLA).

 ***

Etimološko-onomastična sekcija je v letih 1956 in 1961 izdala imenoslovno monografijo Franceta Bezlaja Slovenska vodna imena. V letošnjem letu pa je izšla še zadnja, četrta knjiga Bezlajevega Etimološkega slovarja slovenskega jezika avtorjev Franceta Bezlaja, Metke Furlan in Marka Snoja.  V sklopu Etimološko-onomastične sekcije bo v letu 2006 izšla še peta knjiga Etimološkega slovarja, ki bo vsebovala indekse in kazala. Pripravlja se tudi slovar jezika Janeza Svetokriškega. Sekcija s pomočjo sodelavcev Inštituta pripravlja tudi novo izdajo Pleteršnikovega slovarja iz let 1894 in 1895, ki bo transliterirana iz gotice, spremljala pa jo bo tudi elektronska različica. 

 ***

V Sekciji za zgodovino slovenskega jezika je pred osmimi leti izšla posodobljena in komentirana izdaja Jožeta Stabeja obrnjenega rokopisnega Kastelec-Vorenčevega Slovensko-latinskega slovarja s slovenskimi iztočnicami. Trenutno pa se pripravlja slovar slovenskih protestantov 16. stoletja, alfabetarij besedja protestantskih piscev in komentirana bibliofilska izdaja določenih protestantskih del v mednarodni zbirki Biblia Slavica.

 ***

Sekcija za terminološke slovarje nadaljuje delo Terminološke komisije SAZU; zbira, ureja in analizira strokovno izrazje več temeljnih strok in izdaja terminološke slovarje. V sklopu te sekcije se pripravljajo razlagalni terminološki slovarji kot: Splošni tehniški slovar, Veterinarski terminološki slovar, nadalje farmacevtski, pravni, gledališki, botanični, čebelarski, smučarski, geološki terminološki slovar in slovar urejanja prostora ...

 ***

V Laboratoriju za korpus slovenskega jezika dopolnjujejo in dograjujejo trenutno 162-milijonski korpus Nova beseda, v katerem se nahajajo besedila različnih jezikovnih zvrsti. Med prioritetne naloge Laboratorija sodi nadgradnja korpusa, ki predstavlja osnovno leksikalno bazo za slovaropisno delo Inštituta, Spletni seznam besed slovenskega jezika in izdelava malega pravopisa. Sledi vzpostavitev rastočega spletnega mesta – Slovenskega korpusnega portala. 

 ***

Medtem ko vsaka izdaja temeljnega dela stroke predstavlja predvsem obvezo za nadaljevanje in izpopolnjevanje tega dela, pa je za uspešno nadgrajevanje pomembno tudi teoretično delovanje raziskovalnih sodelavcev. Tega se zavedamo tudi na Inštitutu, kjer smo v okviru jezikoslovne zbirke Linguistica et philologica v zadnjih osmih letih izdali kar dvanajst monografskih publikacij, v novejšem času  pa zasnovali še zbirko Lingua Slovenica. Ob svojem raziskovalnem delu skrbimo tudi za jezikoslovno dediščino svojih predhodnikov in učiteljev, v zadnjih osmih letih smo tako izdali Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave Tineta Logarja,  Zbrane jezikoslovne spise Jakoba Riglerja in na skoraj 1600 straneh Bezlajeva Zbrana dela. Na Inštitutu izdajamo tudi dve jezikoslovni reviji: Jezikoslovni zapiski in mednarodno Slovenski jezik/Slovene linguistic studies.

 ***

Vse predstavljeno delo in načrti za prihodnje pa v luči novih shem financiranja ne zvenijo optimistično, povedano natančneje: niti ne realistično. Projektno in programsko Inštitut ni dobil podpore za dela, ki se jih je odločil z zavezanostjo načrtom svojih ustanoviteljev in tudi slovenski javnosti zvesto opravljati. Brez solidarne podpore drugih inštitutov Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in naklonjenega angažiranja direktorja, prof. dr. Ota Lutharja, bi verjetno danes težko predstavljali tako bogato bero ... in težko bi se odločili, da kljub vsem primanjkljajem začnemo s pripravo in izdelavo že naštetih pomembnih del, kot so novi slovar slovenskega knjižnega jezika, slovar slovenskih sinonimov, frazeloški slovar, atlas slovenskih narečij, mali pravopis, etimološki slovar, terminološki slovarji posameznih strok – in drugih. Verjetno ni treba poudarjati, da pišoče slovenske javnosti, ki se vsak dan srečuje s problemi, kako najti pravi izraz, kako se opreti na ustrezno jezikovno zgradbo in kako dovolj nedvoumno zapisati misel v kateri koli jezikovni zvrsti, ne zanima, ali je dejavnost Inštituta, ki skrbi za prepotrebne raziskave slovenskega jezika pojmovana kot dejavnost raziskovalnega zavoda ali kot dejavnost kakršnega koli drugega centra. Še manj pomembno se dvema milijonoma uporabnikov slovenskega jezika zdi vprašanje, ali je Inštitut financiran kot osrednje državno središče za slovenski jezik, kar v resnici tudi je, ali le pomanjkljivo kot ena izmed mnogih raziskovalnih skupin ... Slovenke in Slovenci se zavedajo le, da so v rabi jezika mnogokrat negotovi in da je ustreznih orodij, s katerimi bi si pomagali, premalo. Čeprav se sodelavci Inštituta zavedamo, da smo zavezani znanosti in raziskovalnemu poslanstvu svoje ustanove, čeprav nam je ukvarjanje z jezikom že vtisnilo v zavest sporočilo, da jezik ni okostenela zgradba, da je jezik živ organizem, nenehno spreminjajoč se in oplajajoč se, da ga ne moremo in ne smemo dokončno opisati ..., se zavedamo tudi, da mora biti rezultat našega raziskovalnega ustvarjanja in interesa takšen, da bo kot sredstvo prijazen jezikovnemu uporabniku ...  Tako kot je nekoč zapisal pesnik William Butler Yeats: »Razmišljaj kot moder mož in govori v ljudskem jeziku.«